"Kriza v svetu je spet okrepila glas pisateljev, intelektualcev"
Intervju z ukrajinskim literatom Andrijem Ljubko
8. september 2017 ob 16:13
Ljubljana - MMC RTV SLO
Letošnji prejemnik pisateljske štipendije Srednjeevropske pobude - pesnik, pisatelj, esejist, publicist in prevajalec, Andrij Ljubka (1987), tako kot prejemnik velike nagrade vilenica Jurij Andruhovič – prihaja iz Ukrajine, natančneje iz njene zahodne prestolnice Užgorod.
Zvečer bo v okviru festivala Vilenica v Kosovelovem domu v Sežani podeljena pisateljska štipendija Srednjeevropske pobude 2017, ki je namenjena spodbujanju meddržavnega sodelovanja in promocije na področju literature za mlade avtorje iz držav SEP-a, ki niso del Evropske unije.
Z Andrijem Ljubko smo se pogovarjali o njegovem bogatem, zvrstno raznolikem in angažiranem ustvarjanju, (ne)moči literature oz. literarnih ustvarjalcev in predvsem mejah, ki mladega avtorja najbolj zanimajo in vznemirjajo.
Vaša bibliografija je za še ne tridesetletnega ustvarjalca impresivna. Tri pesniške zbirke, dve zbirki kratke proze, roman, esejistična zbirka in navsezadnje knjižni prevodi poezije iz poljščine in južnoslovanskih jezikov. Kdaj vas je prvič poklicalo pisanje in kako sami gledate na svojo dosedanjo literarno pot?
Pisati sem začel pri približno osmih letih. Najprej pravljice, pozneje, na fakulteti, pa poezijo. Zadnjih nekaj let pišem predvsem prozo. Produktivnost v mojem primeru pogojujejo trije glavni dejavniki: samodisciplina (ki sem jo pridobil med študijem na vojaški šoli), različne zvrsti (poezija, kratke zgodbe, esejistika, publicistika in roman) in sreča, da sem se v zadnjih treh letih preživljal samo z literaturo, kar pomeni, da sem se lahko v celoti posvetil ustvarjanju.
Kakšne možnosti za objavo imajo sicer mladi avtorji v Ukrajini? Sami ste prvenec izdali že pri svojih dvajsetih letih …
Zdi se mi, da je položaj za mlade avtorje povsod precej podoben. Najtežje je vedno objaviti prvenec. Vse tiste stare debele literarne revije so že davno izginile, mladi avtorji ne dobijo prostora za objavo, ni nobenih platform, ki bi mu pomagale, da bi bili slišani in opaženi. Tako prve objave končajo na spletu, kar ima svoje pomanjkljivosti, saj med posameznimi objavami ni presledka, niti pred prvo objavo. Dela ne odležijo v predalu, da bi avtor nanje po nekaj mesecih pogledal z novimi očmi, ne pregledajo jih uredniki ipd. Pot k bralcu je preprosta: napišeš – objaviš na Facebooku, dobiš všečke –, naslednji dan pa na to vsi pozabijo. Ampak tako je povsod. Opazil sem tudi zanimivo reč: ni pomembno, ali ima tvoja država dva milijona prebivalcev ali pa več kot 40 milijonov (kot Ukrajina), pesniški prvenec vedno izide v nakladi od 200 do 300 izvodov in ga je nemogoče dobiti v knjigarnah.
Pišete predvsem ljubezensko poezijo (sodeč po prevodih, ki sem jih brala), prozna dela so bolj družbena. Vam tematika narekuje literarno obliko ali je prav nasprotno? Zdi se, kot da ste ves čas v iskanju literarne forme …
Začel sem s poezijo. Moje prve tri knjige so zbirke poezije. Ker se je ukrajinščina stoletja (podobno kot slovenščina) pretežno uporabljala po vaseh, je to vplivalo na jezik, kar se pozna še danes. Zato sem skušal pisati v ameriškem duhu, beatniško poezijo v »ruralni« ukrajinščini. Od tod tudi "ameriški" naslovi mojih zbirk: Terorizem, Štirideset dolarjev plus napitnina. Te pesmi so bile res ljubezenske. Kaj drugega pa lahko pišeš pri dvajsetih?
V okviru štipendije SEP 2017 boste dokončevali roman, ki ga je navdihnilo življenje Publija Ovida Nasa, človeka, ki po vaše simbolno združuje Vzhodno in Zahodno Evropo. Vaš projekt ste naslovili V iskanju barbarov, na njem pa delate že dve leti. Kakšno knjigo lahko pričakujemo?
To bo esejistična knjiga. Ovid je nenavaden ključ, ki nam odpira pogled na srednjevzhodno Evropo. Ovida so iz Rima izgnali na obalo Črnega morja, tamkajšnje domačine je opisal kot barbare, čeprav so z njim ravnali veliko bolje kot Rimljani. Koncept meje je zame pomemben: način, kako gledamo na tiste, ki živijo na drugi strani in so pravzaprav naši sosedi. Odrastel sem 15 km od madžarske meje in 20 km od romunske meje, toda vse od otroštva je v moji glavi koreninila misel, da je tisto oddaljen zaprt svet, domala tuj, saj so bile meje zaprte. Ovid je gledal barbare na drugem bregu Donave, drugačen svet, ki je bil blizu, vendar ga je strašil, saj ga ni poznal in ga ni mogel razumeti. Podobno sem tudi sam prepotoval naš del Evrope, da bi zbral vtise, šale o sosedih, stereotipe, skušal sem pokazati, kako starodavni arhetip "barbara" še vedno živi v naši zavesti.
A kot ukrajinski avtor čutite nekakšno "poslanstvo", da bi zbližali Vzhodno in Zahodno Evropo?
Da, glede na to, da beseda Ukrajina prihaja iz besede "obmejno območje", "meja", "pokrajina". Na misel mi pride eden od sloganov Revolucije dostojanstva (Evromajdana) leta 2014: "Evropo smo iskali drugje, a se je izkazalo, da je tukaj." Morda je bil tudi to razlog, zakaj sem izbral balkanske študije kot svojo drugo specializacijo. Protislovno, toda razumevanje Balkana mi pomaga doseči boljši in globlji (ker poteka na drugačen način) pogled v svojo lastno državo in Evropo na splošno.
Odraščali ste v zakarpatski Ukrajini, v njenem glavnem mestu Užgorod, kjer živite še danes. Ta prostor vas je tudi navdihnil, da ste napisali svoj prvi roman z naslovom Karbid – o tihotapskih dogodivščinah. Razkrite nam vzgib za pisanje, nastal je namreč po resničnih dogodkih.
Kot sem že omenil, odrastel sem ob meji in na neki način je meja moja glavna tema. Zato sem napisal roman o tihotapljenju, ki v moji regiji cveti. Tako sem lahko združil resnično sliko današnjega stanja v tem delu Evrope z idejo "meje". Tihotapljenje je namreč način prevare, goljufanja, neupoštevanja meje, kot da ne obstaja. V mojem romanu tihotapci niso povsem slabi ljudje, so precej domiselni in prijazni. Prvi vzgib za pisanje pa so bili dogodki iz leta 2012, ko so odkrili skrivni podzemni predor med Ukrajino in Slovaško z minivlakcem. Uporabljal se je za tovorjenje cigaret, alkoholnih pijač in domnevno celo ljudi. V mojem romanu skupina tihotapcev z mestnim županom na čelu zgradi takšen predor. Z vhodom na glavnem trgu, zakritim z vodnjakom! Cinizem gre čez vsako mero: župan vodnjak poimenuje "Vodnjak Enotnosti z Evropo".
Tudi pri tem humorno-pustolovskem romanu ste se navdihovali pri literarnem klasiku. Gre za nekakšno travestijo Voltairjevega Kandida.
Da, da bi v besedilo vnesel določen duh romantike, sem se oprl na tradicijo pikaresknega romana kot osnove, zato se ime glavnega lika (Karbid) rima z Voltairjevim Kandidom. Enako pomembno pa je, da negativni stereotipi o Vzhodni Evropi koreninijo v Voltairjevih časih, njegov Kandid denimo opisuje Bolgare kot krvoločne barbare. V tem smislu je moj Karbid nekakšen odgovor na Kandida, prizadevanje, če že ne maščevanje, da povrnem vsaj čast in dostojanstvo.
Letošnja osrednja tema festivala Vilenica je svet in literatura, njuno medsebojno vplivanje, preoblikovanje. V čem sami prepoznavate moč literature? Navsezadnje ste napisali družbenokritičen roman, revija Nedelja pa vas je celo uvrstila med 100 najvplivnejših osebnosti Zakarpatja.
Če knjige ne bi vplivale na ljudi in zgodovino, jih ne bi prepovedovali, zažigali, njihovih avtorjev pa ne zapirali v ječe ali celo ubijali. Žal, kot kažejo leta postkomunistične transformacije, obstaja še eno morilsko orožje proti literaturi, in to je preprosto njeno ignoriranje, izrivanje na rob. A nova kriza v svetu, od priključitve Krima do Trumpove izvolitve, je vendarle znova okrepila glas pisateljev, intelektualcev. V časih postresnice in samooklicanih "strokovnjakov", ki so informacijski prostor preplavili z lažmi in manipulacijami, ljudje iščejo jasen glas, modrost, resnico. Neverjetno, toda moj založnik pravi, da se vse od ruske agresije knjižne naklade povečujejo za 25 odstotkov letno. Zakaj? Ob soočanju z nevarnostjo in smrtjo ljudje iščejo nekaj pristnega, kar jim bo pomagalo živeti kljub njihovemu eksistencialnemu strahu.
Letos dva osrednja nagrajenca Vilenice prihajata iz Ukrajine. Naključje ali ne? Kako sami gledate na literaturo Jurija Andruhoviča in njegovo vlogo na evropskem literarnem prizorišču?
Če sem iskren, ko sem izvedel, da je prejemnik glavne nagrade vilenica Andruhovič, sem bil prepričan, da moja vloga za štipendijo nima več nobene možnosti, saj sem podvomil, da bosta dva Ukrajinca dobila dve nagradi festivala. Ko sem bil vseeno izbran, sem se organizatorjem zahvalil, oni pa so mi odgovorili, da šteje kakovost, ne narodnost. Jurij Andruhovič je najboljši ukrajinski pisatelj, česar ne pravim samo zato, ker sva že več let dobra prijatelja. Poleg tega, če se navežem na prejšnje vprašanje, je pri njem tudi zelo očitno, kako lahko avtor vpliva na svet in je tudi slišan. Jurijev glas je bil med revolucijo eden najpomembnejših, ko je Rusija začela svojo propagandistično kampanjo proti Ukrajini. Njegovi prispevki v New York Timesu, na desetine intervjujev v različnih množičnih medijih od Romunije do Nemčije so bili prav tako glas revolucije in glas Ukrajine.
Ne le vaša bibliografija, temveč tudi biografija je sila zanimiva. Leta 2006 ste po predsedniških volitvah v Belorusiji sodelovali na opozicijskem shodu, zaradi česar ste končali za 15 dni v zaporu in bili tam vse do lani persona non grata. Lahko kaj več poveste o tej izkušnji?
Leta 2004 sem med oranžno revolucijo vodil študentski stavkovni odbor. Na predvečer volitev v Belorusiji leta 2006 so me lokalne mladinske organizacije tja povabile kot opazovalca in svetovalca. Po množičnih shodih in poskusu, da bi se utaborili, nas je policija aretirala, pretepla in poslala v zapor. Takrat je bilo strašljivo, danes pa se tega spominjam kot romantične pustolovščine. Zdi se mi, da je za pesnika pomembno, da ima različne izkušnje, ki mu pomagajo boljše razumeti življenje. Tako da ga lahko tudi v svojih knjigah potem opiše zanimiveje. Zato sem Lukašenku na neki način celo hvaležen, čeprav me v Belorusijo še vedno ne spusti.
Po končani ukrajinistiki na univerzi v Užgorodu ste torej na Poljskem v Varšavi vpisali še balkanske študije. Zakaj ste se odločili za ta študij in kakšen je "poljski" pogled na Balkan?
Zgodovinsko gledano so balkanske študije na Poljskem zelo močne. Ni naključje, da je največji poljski pesnik Adam Mickiewicz umrl v Carigradu in da je bil glavni srbski politični dokument Načertanije napisan z denarjem poljske inteligence. Poljska na splošno dobro razume Balkan, njegovo delitev na manjše regije (kajti, lahko sploh primerjamo Slovenijo in Albanijo?). Žal pa je v kolektivni zavesti razširjen romantičen in lažen stereotip, ki ga je denimo ustvaril Kustorica, povezan z glasbo, popivanjem, streljanje, tatovi z zlatimi zobmi itd.
